Po Kathmanduju, kjer smo preživeli prve dni, nekaj dni vmes in potem še na koncu, smo poleteli v Himalajo. Spali smo v hotelu, kamor zajadra vsak pravi Slovenec 🙂 Na srečo je bilo v času našega prvega bivanja v Kathmanduju, 4 milijonskega mesta, ki po številu prebivalstva raste iz dneva v dan, hindujski praznik. To pomeni, da so bile ulice skorajda brez prometa (po njihovo brez prometa), saj je večina hindujcev obiskala svoje bližje kje na podeželju oziroma izven mesta. Razlika med gostoto prometa je bila občutna ob našem drugem obisku Kathmanduja. Prečkanje ulic je postalo pravi eksperiment na prostem. Zraven prometa spada navadno tudi onesnaženost … Z zanimanjem sem opazovala ljudi, ki so imeli čez nos in usta gazo ter se spraševala zakaj za vraga takšna skrb pri posameznikih, če jim ostali “okoljski problemi« ne delajo preglavic (pod »okoljske probleme« spadajo kupi odpadkov na ulicah, nesrečna reka, ki teče čez mesto in je prej kot reki podobna mestni kanalizaciji na prostem itd.) Rezultat dnevnega pohajkovanja se je pokazal zvečer, ko se je nos odločil, da ima dovolj in se je na robčku prikazala vsa groza dneva, ki jo je revež moral pretrpeti … Prizor na robčku prepuščam domišljiji 🙂 Slike spodaj pa možnosti, da si vsaj sam ustvari predstavo glavnega mesta tretje najrevnejše Azijske države … (kateri sta prvi dve ne vem, zagotovo pa to obvlada googel 😉
In potem smo šli … v Himalajo.
1. dan: Lukla (2840 m) – Phakding (2610 m)
Dan se pozna po jutru, pravijo. Resnično se. Če dobiš zjutraj ob šestih v folijo zavit krompir z zelenjavo in toast z jajcem na oko, sklepaš, da je dobro pojesti vse, kajti verjetno je ta zadeva v roki pred tabo, z razlogom. Če ne druga sem bila sita kot boben in cestni rodeo med hotelom in letališče od koder smo poleti proti Lukli, štartni točki trekinga, je minil dobesedno kot bi mignil. Pojesti vse, kar imaš pred sabo, poleg tega ne umazati hlač v katerih boš preživel naslednjih 14 dni in ob vsem tem pazit na soseda, ki sedi tesno ob tebi in se prav tako kot ti ukvarja z jutranjim obrokom. Blizu umetnosti, sploh, če tega ne počneš ravno vsak dan.
Malo po tem, ko sem uspela obrok spraviti po grlu, sem prav na debelo pogoltnila slino. Pred mano se je zrcalila groza zadnjih tednov. Letalo, ki nas bo poneslo proti še prijaznejšem letališču tam nekje med hribi. “Hja, če ne drugega je bil zadnji obrok zelo hranljiv”, sem si rekla in se usedla v jeklenega ptička, si v ušesa stlačila košček vate, ki mi ga je v roke prijazno molila stevardesa in pridno odvila ter celo pot cuzala bombonček letalske družbe Yeti.
Po uspešnem pristanku na letališču v Lukli, smo po čaju zakorakali na prvi del poti proti Phadingu. Svet okoli nas je bil zanimivo drugače … odet v zeleno z visoki gorami nekje v ozadju. Prvi dan sem občutila rahlo vrtoglavico, ki pa je do lodga, kjer smo prespali popustila. Prvi stik z preživljanjem večerov in noči v lodgih je bil predvsem mrzel in umazan, ampak ker si tam in je to postranska zadeva, predvsem kar se higiene tiče, se prepustiš vzdušju in poskušaš iz vsega skupaj potegniti predvsem pozitivno izkušnjo. Po večerji, ki je bila zelooo obilna in s piko na i (i = čokoladna torta) na koncu, sem zavita v spalki razmišljala, da bo to popotovanje proti vrhu zelo zanimiva izkušnja in verjetno je ta začetek nič proti vsemu, kar nas še čaka … Zaspala sem z mešanimi občutki v nemirne sanje, ki so bile verjetno posledica bučanja reke pod nami in ne ravno lahke večerje.
2. dan: Phakding (2610 m) – Namche Bazar (3440 m)
Okoli 7.00 ure smo krenili na pot. Zajtrk je potekal v zmedi lastnikov in vodičev, ki so želeli čim hitreje postreči z jedmi, ki smo jih morali naročiti že prejšnji dan (kmalu smo dojeli, da je to del protokola :-). Med zmedo in obedovanjem, so Slovaki, ki so prav tako čakali oz. že jedli svoje, pripovedovali svojo izkušnjo s potjo in vrhom. Vse, kar sem si uspela zapomniti je bilo …”lepo vreme” in “mraz”! Potem sem nehala poslušati, ker je bilo potrebno hitro na pot. Ja, današnji del poti, da je eden napornejših … to so trdili tako Slovaki kot naš vodič Kem. Prav veselila sem se soočenja s to “grozo” 🙂
Pot je bila podobna prejšnjemu dnevu, samo da je bila veliko bolj razgibana. Razgibanost pomeni nenehno ponavljanje spuščanja in vzpenjanja po poti, ki je podobna hoji po stopnicah. In prečkanje rek preko mostov na katerih se gnete vse, kar v danem trenutku tlači zemljo; mule, krave, šerpe, turisti, domačini, … V večini primerov je red sledeč: najprej prečkajo most ljudje na eni strani in in potem na most stopi nasprotna stran. Vendar temu vedno ni tako in kaj hitro se lahko znajdeš v trdnem objemu rogov nasproti hodeče krave, ki je neumorno preganja gonič. V nerganju se verjetno večini uspe izmotati iz nič kaj prijetnega objema in odracati naprej čez gugajoči most prepreden z molilnimi zastavicami v novo, nepoznano izkušnjo ….
Večina stvari tukaj je nepredvidljivih. Množica turistov vsega hudega vajenih domačinov, težko iz tiri in verjetno so veseli njihove prisotnosti zaradi zaslužka, a vseeno sklepam, da tako imenovani sindrom popuščanje živcev, poznajo tudi tukaj. Primer je tako imenovani »objem rogov«. Verjetno do le-tega pride zaradi živčnega popuščanja, a ker si v vlogi turista in se moraš (vsaj na začetku je tako) vsemu čuditi in odobravati, ker »to so pa ja lokalne navade« , takšne dogodke toleriraš, ampak ob hitremu vrtenju filma nazaj, ugotoviš, da so ravno takšni dogodki veliko krat vir neobvladljivega in kaj hitro pripeljejo do nepredvidenega.
In sedaj nazaj na pot … razgibana, polna fascinantnih prizorov narave, mostovi in potem … klanec. Če bi bilo to na višini okoli 1500 m, bi bil klanec nekaj čisto običajnega in super “štajga” za kondicijo, a tukaj na višini okoli 3000 m, dobi klanec druge značilnosti. Najprej se lahkih nog zagrizeš v serpentinasto vzpetino pred tabo, ampak nenadoma ne gre več. Dihaš kot slon. Se ustaviš, nadihaš in greš ponovno v akcijo …, ampak nič boljše kot prej oziroma še slabše. Poleg tega, da komaj loviš sapo, začenjaš v glavi čutiti rahlo vrtoglavico in potem pritisk malo nad očmi in srce povsod drugje kot tam, kjer bi moralo biti. Rečeš si:” Šit, tukaj nekaj ne štima” in zaprepadeno zreš nazaj od koder si mukoma prisopihal. »Hja, temu se verjetno reče višina«, ugotoviš in enostavno ti drugega kot, da prestavljaš noge v prijaznemu tempu sebi, ne preostane. In potem …prizor ob katerem pozabiš vse in na srečo je prizor tudi cilj drugega dne – Namche Bazar.
3. dan: Namche Bazar (3440 m) – aklimatizacija
V kolikor narediš v enem dnevu več kot 500 m razlike od mesta, kjer si prespal, je potrebno narediti aklimatizacijo. No, kakorkoli je dobro, da si na določenih višinah – 3000 m, 4000 m – vzameš vsaj dan za aklimatizacijo. To ne pomeni, da boš lahko dan namenil lenarjenju, temveč boš dan izkoristil za osvajanje čim višje nadmorske višine in potem nazaj na višino, kjer si prespal prejšnjo noč. In smo šli … Okoli Namche Bazarja je nekaj krožnih poti, ki omogočajo komplet 2v1. To pomeni, da narediš dobro aklimatizacijo in si obenem ogledaš življenje ljudi v vaseh, ki so nekoliko odmaknjene od glavne poti, ki vodi proti EBC (Everest Base Camp).
Po jutranjem šopingiranju v NB (beri kot kupovanju prepotrebnih artiklov za pripravo na mraz – puhovka, rokavice in višino – Diamox) in obvezni jabolčni piti v lokalni pekarni/slaščičarni Herman Helmers Backerai und Konditorai, sva šli na pot … Najprej mimo stupe z mantrami na skalah in molilnimi zastavicami, osamljene kmetije, piste za pristajanje helikopterjev v vasi Syangboche in nato mimo pravljičnega vrta na prelazu do vasi Khunde (3840 m). Vas je bila zavita v meglico in zaradi tega je bil prizor vasi še bolj mističen kot bi bil v sončnem vremenu. Vas je bila na nasprotni strani omejena s hribom poraščen z iglavci, ki so me spominjali na borovce in na njem je domoval samostan. Vse je delovala zelo spokojno in zdelo se je kot da nikjer ni nikogar, razen parih otrok na začetku vasi, ki so jasno pokazali, da ne želijo biti ovekovečeni. V enem od lodgov sva šli na česnovo juho (ta je postala obvezna pri skoraj vsakem obroku, razen zajtrku, ker naj bi blažila oz. preprečevala posledice/znake višinske bolezni) in pražene rezance z zelenjavo in jajcem. Po okrepčilu sva se čez vas po drugi strani hitro spustili nazaj v NB, ker se je mistična meglica začela spreminjati v meglo, ki bi jo lahko z nožem rezali ….
4. dan: Namche Bazar (3440 m) – Tengboche (3860 m)
Po uspešni aklimatizaciji smo se težkih nog, predvsem pljuč, zagrizli v četrti dan. Najprej do vrha NB in potem … Vauu …
Pot je bila fascinantna. Nad tabo modro nebo brez oblačka, pred tabo v belino ogrnjeni najveličastnejši vršaci na planetu, pod tabo kot srebrne niti speljane reke … Včasih dobesedno ostaneš brez besed. Za trenutek se mi je dejansko zgodilo slednje in kmalu za tem, ko sem ponovno prišla do besede, se je pred mano na desni prikazal veličasten Ama Dablam (6812 m). Ponovno se je zgodil trenutek tišine in vedno znova, ko sem se v dnevih, ki so sledi, ozrla proti gori, sem za nekaj bežnih trenutkov ostala brez besed. Zdi se, da oddaja neko posebno moč in čeprav slike vedno ne pričarajo čarobnosti trenutka, me je s svojo impozantnostjo očarala najbolj od vseh velikanov, ki smo jih imeli možnost opazovati na poti do vrha.
Po enemu lepših prizorov na poti je sledil spust čez gozd rododendrona, ki žal ni bil obdan z barvitimi cvetovi (cvetijo v pomladanskih mesecih), ampak že misel nato, kakšen občutek mora biti sprehod pod krošnjami cvetočih rododendronov, je bil edinstven. Ja, 4. dan poti je bil res nekaj posebnega in potem, ko imaš občutek, da te v resnici nobena stvar ne mora spraviti iz tira, kajti vsa ta lepota te prevzame in napolni s presenetljivo energijo, prideš do edinega vzpona tega dne, ampak kakšnega … Oh. Prašno – serpentinastega, vroče – gužvastega … vse prej kot prijetnega za zaključek tako dih jemajočega dne, ampak kar se mora se mora in smo šli. Korak za korakom vedno višje in višje vse do vrha, do vasi Tangboche. Dom zadnjega budistični samostan na poti. Lokacija samostana in tudi same vasi je nekaj posebnega. Na vrhu 3860 m visokega grebena se je ponudi razgled na vso lepoto poti za tabo in poti pred tabo in potem so v večernem mraku iz meglice pokukali še s soncem obsejani beli velikani … Ponovno prizor, ki jemlje dih. Ja, z zrakom je na teh višinah že tako bolj »bogo« in verjetno ni čudno, da je človek tolikokrat brez diha 🙂
5. dan: Tengboche (3860 m) – Dingboche (4410 m)
Narava okoli nas je postaja vse bolj ostra. Nočni hlad se je nadaljeval tudi v jutro in prva ura hoje je bila vse prej kot prijetno topla. Vse skupaj je postalo drugače, ko smo prečili most in prešli na prisojno pobočje. Sonce mi je dobesedno zarisalo nasmešek na obraz in pot mi je postregla s prizorom, ki je nadaljeval z nizom jemanja diha prejšnjega dne 🙂
Bilo je prečudovito in nadaljevanje hoje je nenadoma postalo otročje lahko. Lahkotnost duha mi je omogočilo pozorno opazovanje življenje na višini blizu 4000 m n.v. in z spoštovanjem sem opazovala domačine pri vsakodnevnih opravilih. Mogoče se zdi čudno, da človek življenju »lokalcev« nameni toliko pozornosti, ampak vse je drugače, če se zavemo, da smo na višini 4000 m in da nekdo, rojena na višini 400 m n.d., malo več ali manj, komaj premika sebe, diha dejansko na škrge, oni pa … kot, da ni nič. Vem, da so rojeni na tej višini in da je ustroj telesa prilagojen na življenje v okolju brez kisika, ampak vseeno … občutiti to na lasni koži je resnično nekaj posebnega. Premikanje je počasno, dihanje se pri vsakem koraku, ki je za odtenek sekunde hitrejši od prejšnjega, spremeni v hlastanje za zrakom in seveda se moraš ves zadihan ustaviti, pomiriti sebe, utrip, se nadihati in potem počasi naprej do naslednjega počitka. Zelo težko se je na hitro vdati v tempo, ki je pri nas rezerviran za one, ki jim radi rečemo “sedežni čipsi” (v originalu: couch potato), ampak enostavno ti ne preostane drugega … Tukaj je življenje enostavno drugačno 😉 in način dojemanja časa in vsega povezanega s tempom, obrnjeno na glavo.:-)
PS: Nadaljevanje opisa poti do vrha sledi v naslednjih prispevkih. Verjetno še enem.
windyembrace 