Nepal. Danes po potovanju, je prva asociacija ob besedi Nepal, kaos. Pred tem je bila prva in edina asociacija Himalaja, narava, divjina. Razlika je očitna. Vse, kar je povezano z Nepalom je prepleteno z revščino in bojem za preživetje. Za obstanek se bojujejo tako ljudje kot živali. Vsi imajo skorajda enake možnosti.
Ob pregledovanju slik se spomini prepletejo z občutki v trenutku narejenega posnetka. Občutki so trpki. Čeprav so slike odete v barve veselja, radosti … nasmehi iz umazanih obrazov veseli, so bili moji občutki vse prej kot radostni in sproščeni. V ljudeh okoli sebe si občutil stisko. Nemir. Meni nepoznan, lahko da je paleta čustev na drugi strani sveta drugačna, ampak občutki evropejske duše so v meni odražali nekaj neopisljivo tesnobnega in ujetega. Hmmm. Začetek ni nič kaj obetaven, ampak tako je če človek hodi naokoli z odprtim srcem 🙂 Seveda so bile tudi oči ves čas na pecljih, ampak srce enostavno ni moralo iz svoje kože in je ves čas ocenjevalo in po svoje okušalo svet v katerem se je znašlo.
Drugače pa … o tem kakšna politična ureditev je trenutno in, katera vera prevladuje, koliko je bruto prihodek na prebivalca itd. Vse to se najde zapisano v tisoč in enem vodiču ali pa vpišeš v google Nepal in potem si pameten za dva, če ne celo za tri 🙂 Moj namen ni predstavitev Nepala skozi številke, dejstva, ampak podati zgodbo vtisov nekoga, ki se poda na pot in nima pojma kaj pričakovati … Zgodba nekoga, ki je uspel prilesti na Kala Patthar in se zazreti v “oči” očaka sveta – Mount Everest (8848 m).
PS: Opis poti sledi v naslednjem/naslednjih prispevku.
windyembrace 