Skozi kočevske gozdove

AVGUST 2015

Kam beži čas? Nekam daleč v neskončnost in verjetno imamo zaradi tega imamo več čas občutek, da nam polzi iz rok. Ali nam res?

Leto 2015 dobesedno bezlja mimo mene. Toliko je dogajanja. Kljub drugačni dinamike kot sem jo vajena v svojem življenju, je lepo. Drugače, ampak lepo. 22. septembra se je rodila Laura. Prečudovita punčka. Bitje, ki izžareva energijo in voljo. Zanimivo je in bo J

Predno se je rodila sem šla še na eno pot polno navdiha. Navdiha miru, spokojnosti, samote in tišine. Seveda to ni bila pot, ki bi jo priporočila nekomu, ki ni vanjo pripravljen vložiti sebe z vsem, kar je. Ni trajalo dolgo, a dovolj dolgo, da me je potegnila vase in prišepnila, da se še srečava – Kočevska planinska pot (za pokušino mala).

Nekje na obrobju Slovenije so gozdovi in prostranstva, ki so skoraj nedotaknjena. Tako se zdi od daleč. Seveda niso oblegana kot gozdovi in poti v okolici Ljubljane ali gore poleti, a vseeno človeka preseneti kako pogostno naletiš na prisotnost človeka. Povsod smo. Tudi tam, kjer bi najmanj pričakoval. Seveda to ni moteče, a vseeno te presneti prisotno sredi ničesar. Tam, kjer najmanj pričakuješ, da boš naleten na lastno vrsto.

Teža nahrbtnika ti daje občutek svobode. Vse, kar potrebuješ nosiš s svojim telesom. Počasi, korak za korakom stopaš dalje in tudi na koncu dneva, še vedno komaj čakaš na naslednji korak, kajti tudi ta te lahko nagradi z novimi obzorji. Pomirjen si in obenem vznemirjen. Pomirjen, ker si obdan z neskončno lepoto narave, tišino samote in občutkom lastne prisotnosti . Vznemirjen, ker je vsak korak novo spoznavanje okolice in sebe. Proti večeru utrujeno pogledaš na zemljevid in vidiš, da si čisto blizu konca. V resnici si konča zgolj del zgodbe tistega dne. Na koncu današnje poti se bo začela nova. Šele, ko zreš v zvezde sit, s postavljenim šotorom in zalogami vode, veš da si končal današnjo pot.

Hvaležen si, ker z vsako celico telesa živiš v trenutku in se v popolnosti zavedaš sebe. Vse je tako preprosto in zdi se nemogoče, da potrebuješ tako malo. Težava je, da smo z načinom današnjega življenja tako neskončno daleč o tega, kar potrebujemo. V resnici potrebujemo tako malo za občutek polnosti in živosti.

Naprej, samo naprej.
Naprej, samo naprej.

 

Skozi noč s šotorom.
Skozi noč s šotorom.

 

Prostranstvo.
Prostranstvo.

 

Počitek.
Počitek.

 

Mi.
Mi.

Sponsored Post Learn from the experts: Create a successful blog with our brand new courseThe WordPress.com Blog

WordPress.com is excited to announce our newest offering: a course just for beginning bloggers where you’ll learn everything you need to know about blogging from the most trusted experts in the industry. We have helped millions of blogs get up and running, we know what works, and we want you to to know everything we know. This course provides all the fundamental skills and inspiration you need to get your blog started, an interactive community forum, and content updated annually.

Ko po dežju, posije sonce ….

JANUAR 2014

Prvi dobri znaki okrevanja po nič kaj prijetni diagnozi v začetku poletja 2013, so se pričeli resno poznati v letošnjem januarju. Ne morem reči »… hvalabogu, saj je že bil čas…«, ker sem bila zelo presenečena nad dejstvom, da sploh lahko že v tej zimi, ko sem od poletja dalje hodila zgolj na lahkotne sprehode po terenu z naklonom med 0 in 5 %, v resnici z neverjetno lahkoto premagujem metre v snegu s pancerji in vso ostalo opremo potrebno pri turni smučariji. Začelo se je z Viševnikom (2050 m) na katerega smo zlezli po končanem dvodnevnem izobraževanju »Dnevi varstva pred snežnimi plazovi«, ki so potekali 25. in 26. januarja 2014 v Vadbenem centru SV na Pokljuki.

"Dnevi varstva pred snežnimi plazovi" - sondiranje
“Dnevi varstva pred snežnimi plazovi” – sondiranje

Osebno čisto na vrh nisem prilezla, ker se mi je zdelo malo preveč ledeno. V resnici sem bila tako zelo vzhičena nad spoznanjem, da sem ponovno v hribih in sem potrebovala nekaj malega časa četudi ne čisto na vrhu, za dojemanje razsežnosti tega spoznanja.

na poti proti vrhu Viševnika (2050 m)
na poti proti vrhu Viševnika (2050 m)

FEBRUAR 2014

V februarju sem previdno nadaljevala z Lepenatko (1425 m). Moj omiljen hribček, ki bo verjetno postal železni repertoar zimskih podvigov. Malo me je skrbelo kako bo z podrtim drevjem na poti, glede na žledolom, ki nas je dodobra pretresel konec januarja (od 31.1. do 2.2.; z začetkom v petek na Notranjskem in v nedeljo dokončal, kar je začel svojim ledenim oklepom uničevati, na Štajerskem).

proti vrhu Lepenatke mimo Ugoviških jam
proti vrhu Lepenatke

Razen nekaj debel prekucnjenih čez prvi del poti, ni bilo nič resnega. Pot kot takšna poskrbi za lahkoten sprehod, ki se vije po gozdni poti skozi gozd, preko golega zasneženega pobočja in malo bolj zahtevnega vzpona na vrh, kjer Lepenatka pokaže svojo malo manj nežno naravo. Za občutek surovosti poskrbi veter, ki večino časa vleče preko izpostavljenega grebena. Zaradi bližajoče se spremembe vremena je bil veter tokrat močnejši kot navadno in zgolj postanka potrebnega za pripravo za spust z lepotami, ki jih ponuja razgled z vrha, nisem pretirano simpatizirala.

Snega malo manj kot lansko leto. V zgornjem delu pomrzjnea škorja, nižje jugec, ki je omogočil nekaj prav solidnih zavojev in potem potiskanje po poti do avta, ker se je tako zelo otoplilo (to zimo je bilo od mraza bore malo in kadar je nad naše kraje prišel ciklon je s sabo prinesel otoplitev z dežjem), da sneg voda skoraj je postal 🙂 Naslednjič moram tam nekje na enem ovinku vmes, zaviti čez gozd do travnika, ki pripelje do kmetije Knebovšek … Pravijo, da je fino 😉

MAREC 2014

Kmalu po Lepenatki sem veliko pogumneje zakorakala proti vrhu gore Cime Tamai (1970 m), ki se vzpenja nad smučiščem Ravascletto-Sutrio / Monte Zoncolan na italijanski strani malo čez mejo. Glavnina delegacije je izbrala bolj lahkotno različico osvajanja vrhov in drsenja po mamljivi belini, z Zaro pa sva se odločili za »gorenjsko« različico 🙂

Po uvodnih navodilih gospodične v recepciji smučišča, da se je potrebno izogibati smučišča in najti pot do vrha nekje ob strani smučišča, sva zakorakali v prvo strmino pod tro oz. štiri sedežnico, kjer sem dodobra ponovila in tudi konkretno utrdila obračanje smeri s smučkami.

Zara na smučini
Na poti proti vrhu Cime Tamai

Ufff…, ampak najhujša od vsega je bila vročina! Imela sem občutek, da se bom stopila. Tako visokih temperatur na začetku marca vseeno nisem pričakovala. Če rečem 15 °C, nisem za veliko zgrešila dejanskega stanja. Ker sem doma pustila svoj meh za vodo, sem s pitjem vse prej kot pretiravala. Malomarnost upoštevanja fizioloških potreb sem še isti večer občutila v obliki čudnih občutkov v glavi in čudnega počutja v naslednjem dnevu. Dehidracija je vse prej kot luštna zadeva. Dobro jo je doživeti v mili obliki, čeprav je to vse prej kot antistresno za telo, in vzeti izkušnjo kot opomin, kako zelo pomembna je zadostna hidracija za telo.

Po začetni vročični hoji, sva prišli v raj na zemlji. Vse okoli belina obsijana s soncem in neskončna modrina neba posijana z ogrlico belih vrhov, kamor je segel pogled. Lepota narave res presune in v takšnih trenutkih se vedno spomnim na misel Johna Muira »Everbody needs beuaty as well as bread, places to play in and pray in, where nature may heal and give strength to body and soul.«

Kratek počitek je bil dovolj, da sem dobila moč za nadaljevanja …vse do vrha! Vse prej kot ležeren sprehod je bil predvsem velik opomin, da nikoli ne podcenjuj potreb telesa in da je vročina vse prej kot nedolžna, kadar sonce neutrudno bije v glavo in se telo ne hladi kot bi se morala in ob enem ne dobi niti zadostne količine izotonične tekočine.

Smučarija je bila prijetna predvsem v zgornjem delu, kjer je zavidljiva strmina poskrbela, da sem se spomnila kaj pomeni pekoč občutek v nogah. Poleg tega je bila strmina na osojni strani in je sneg ostal zelo soliden, kar za spodnji del nikakor ni moč reči. Spodaj bolj lomastenje kot smučanje, ker sem se zaradi Zare izogibala urejenim progam. V zadnjem delu sem obupala in se odpeljala po smučišču do konca. Enostavno je bilo vsega preveč za ta dan. Na koncu sem ugotovila, da bi brez posebnega zadržka lahko lomastenje zamenjala s prijetnim drsenjem po urejenem, ker je Zara res najboljši pes na tem svetu in je takoj ugotovila kaj pomeni »držati se ob strani«. No, pa drugič. Zdaj vem kakšno pamet nosijo te štiri tačke 😉

V marcu sem poskusila zlesti še na Veliko Raduho (2062 m). Poskus je bil bolj klavrn, ker prvo kot prvo nismo štartale od kmetije Radušnik, ampak smo šle po drugi, ki se začne dobre 15 minut od zaselka Struge v smeri Koče na Grohatu in drugo je bilo manj snega kot sem pričakovala in sem namesto pa markirani poti, šla po še vedno zasneženi makedam cesti na okoli čez Planino Vodol, do Planine Javorje in iz Grebena od daleč občudovala vrh Raduhe. Pot je bila vse prej kot lahkotna, saj sem prehodila malo manj kot 20 km.

Planina Javorje z Grebenom
Planina Javorje z Grebenom

Dunji je uspelo brez smučk po markirani priti vse do vrha. Res, da je na vrhu pihalo kot za stavo, ampak vseeno mu ni uspelo odpihniti stran veselja nad tam, da človeku uspe 🙂

Od Planine Vodol dalje sem bila izgubljena. Tračnice od motornih sank so se končale, cesta naprej proti Koči na Grohatu pa se je zgubljala med smrekami in če ne bi našla sledi predhodnikov na smučkah, bi verjetno tukaj obrnila in otožno oddrsala nazaj proti avtu. Na srečo se bile. Podobno kot svetloba na koncu tunela. Nenadoma jo zagledaš in vse ti je v trenutku jasno. Pa sem šla, čeprav navzdol, namesto navzgor in nato konec. Sonce je seveda tudi danes neusmiljeno pripekalo, kar je pomenilo, da se sneg spreminja hitreje kot bi si upala pomisliti in ker smučine niso bile utrjene, so izginjale kot kafra. Kadar si sredi nepoznanega odvisen od tistih dveh špur pred sabo, si vse prej kot vesel dejstva, da so izginile v nič. Ozirajoče po pobočju zagledam nekakšen cikcak med smrekami navzgor. Pogledam bolje in res je tisto, kar sem upala, da bom videla. Špure! Hitro naprej in vse na vrh, da vsaj od daleč vidim svoj nesojeni cilj. Tako zelo hudo ni bilo in tudi iz Grebena po pobočju Planine Javorje, je bila prav prijetna smučarija po južnem snegcu, čez smrekov gozd vse do ceste, kjer sem izgubila sledi.

Ta dan sem vzela prvič s sabo napitek po receptu ultramaratonca Scotta Juraka in glede na to, da je bila to edina hrana čez cel dan in sem bila na koncu kot nova, je super nadomestek za vse sadne ploščice in podobno. Edina pomanjkljivost je kokosovo olje. No, v resnici sem jaz dala notri kokosovo mast, ki se ob nižjih temperaturah strdi hitreje kot olje in pitje je bilo vsej prej kot enostavno. Verjetno bo ta hrana/pijača bolj uporabna poleti. Hja, pa meh sem imela zraven in o glavobola ni bilo ne duha ne sluha 🙂

Takole piše v Poletu: »…Pri tem mu pomaga hladilni napitek na osnovi riža in kokosovega mleka. Riž hladi telo in je vir kompleksnih ogljikovih hidratov, kokosovo mleko je hiter vir energije, semena chia pa vsebujejo lahko prebavljive beljakovine.«

Potrebujemo:

skodelico kuhanega rjavega ali belega riža

pol skodelice kokosovega mleka

4 skodelice vode

2 žlici agavovega sirupa, pol čajne žličke soli

1 čajno žličko kokosovega olja

2 žlici semen chia

Priprava je enostavna. Sestavine hitro pomešamo in mešanico prelijemo v steklenico. Napitek uporabljamo pred treningom (tekmo), med njim in po njem.

 

 

ชายหาดไทย

Vsi pridevniki ob misli na tajske plaže: peščene, nepregledno dolge, samotne, tihe, divje, prečudovite, kičaste, rajske, uživaške, romantične, … S plažami na Tajskem res ni težav. Mislim, da bi imeli težave predvsem ljudje, ki se ob ležanju na plaži radi zadevajo eden ob drugega. No, ali vsaj vidijo prvega soseda brez daljnogleda. Tukaj ti občasno tudi daljnogled čisto nič ne pomaga, kajti nikjer ni žive duše. Voda pa … mmm … božanska! Če plavaš prehitro, se začneš potiti. Dobesedno.

Koh Tarutau Koh Tarutau Koh Tarutau Koh Kai Koh Adang Bo Ched Look

Če si se odločil, da boš na Tajskem užival v peščenih plažah s toplim turkizno modrim morjem, potem je to zadetek v polno. Brez kosti. Seveda pa ne ležijo, kar tako raztresene naokoli. Brez muje, se še čevelj ne obuje in tudi s plažami je tako. Večino ta naj se “skriva” na otokih. V obzir je potrebno vzeti, da so plaže na celini v veliki meri obraščene z mangrovi in tudi barva vode na mestih mešanja sladke in morske, ni ravno kristalna, temveč motna, sivkasto-rjave barve. Tudi tukaj najdeš košček raja zase, ampak potrebno jih je a) najti ali b) poznati koga, ki jih je našel pred tabo 🙂 in potem lahko pričneš z obiranjem sadov svojega dela in razmišljaš katero besedo bi lahko še dodal na svoj seznam ob misli na tajske plaže … Še ene je, ja … “la vita e bella” 😉

DSCN9684

ชายหาดไทย = tajska plaža

La vita e bella po tajsko

Vročina. Ne, ne prvo mesto tokrat zasede sopara. Obupna sopara. Sparina. Vlaga. Terminologija niti ni pomembna, ker ni važno kako se reče pojavu, ki povzroči, da se tudi tistim z najbolj možno suho kožo, v celotnem času bivanja na Tajskem, niti enkrat ni potrebno namazati s kremo. Hja, zdaj sem našla pravi izraz … naravno vlažilo 🙂

Če se odpravljate na Tajsko se pripravite na to, da se vam ne bo potrebno vsak večer mazati z vlažilnimi kremami, ker bo za to nadležno večerno opravilo, tokrat poskrbela, kar mati narava. Meni, ki nimam težav s suho kožo, pa je radodarno podarila 24 urno turško savno. Res prijazno od nje 🙂

Vročina, ki je v  bližini ekvatorja naravni pojav številka dva, poskrbi za prijetno atmosfero s katero se kmalu okužiš in dobiš občutek, da življenje sestavljajo iz treh, mogoče štiri pomembnih elementov in sicer:

1. opravilo; zadrževanje v senci = ogromno časa za počitek;

2. opravilo; vožnja z motorinom = hlajenje zagotovljeno in smeh na ustih je več kot razumljiv;

3. opravilo; prehranjevanje na ulicah = druženje;

4. opravilo; pogovarjanje = to združuje več pozitivnih vplivov na človekovo počutje – druženje, počivanje in smeh.

Hja, življenje na Tajskem je vse prej kot trpljenje, če odmislimo soparo, vročino in roje nadležnih žuželk. Življenje doli na globokem jugu je podobno italijanskemu sloganu za uživaško življenje “la vita e bella”.

Po dolgem in malo tečnem potovanju sva prispeli, utrujeni, premočeni, ampak zadovoljni, da sva končno obkljukali zadnje letališče na poti iz Evrope v Azijo. Srečanje je bilo po pričakovanjih prisrčno in začinjeno s seveda nepotrebnim: “A vama je vroče al kaj? Nama sploh ni …” Človek se potrudi in pogoltne nepotrebne besede, ki vsekakor ne sovpadajo z njegovim počutjem, glede na to, da je priletel iz Evrope, kjer je bilo v drugi polovici aprila še vedno prijetno hladno (cca 18. °C) in si sam pri sebi reče, mogoče je bila pa to edina opazka, čeprav ve da temu ni tako. Prisiljeno se nasmehnem in stopim iz prijetno klimatiziranih letaliških prostorov (to, da so bili prijetni, sem ugotovila trenutek po tem, ko sem jih zapustila) v resnični svet …s cca. 35 °C in 90 % vlago v ozračju … Uf, saj bo …

Pot iz Hat Yai-ja v Lan-gu je potekala malo z lokalnim prevoznim sredstvom (pick up predelan v taksi), malo s kombijem in kot bi trenili smo zapustili ceste, ki se vijejo med plantažami kavčukovca, palm in prispeli na 14 dnevni cilj – Lan-gu. Mesto kot mesto. Ravno, razvlečeno, s širokimi cestami z nepreglednim številom motorjev na njih, hišami ob cesti in morjem ljudi, čeprav je mesto zelo “mlado”, je vse prej kot redko naseljeno. Pa še nekaj … vozijo po nasprotni strani kot doma, ampak kot sta rekla “domorodca”: “Sj, to pa ja ni nič, se takoj navadiš!” No, da ni nič, ni čisto res, navadiš se pa resnično zelo hitro.

Lan-gu
Lan-gu

Kakšni so v resnici konci pravljičnih zgodb?

Sreda 27.3.

Če pada, je treba to izkoristiti!

Vremenoslovci so obljubo držali in zapadlo je toliko snega, da sem se ves čas spraševala ali smo res v marcu ali smo v resnici en mesec na koledarju prehitro obrnili  in je v resnici še vedno februar? Nazadnje sem bila na Javornku 17.2, ampak kljub več kot dobremu mesecu razlike, je bila zima še vedno v polnem razmahu. Pobočje od Loma pa vse do vrha je bilo do dobra potreseno z najboljšim puhcem letos. Resnično! 🙂

Zimska idila malo pred vrhom
Zimska idila malo pred vrhom

Sonce žal ni bilo radodarno, ampak vsega človek res ne mora imeti. Vrh Javornika je bil kot verjetno velikokrat, tudi tokrat zavit v meglo, a ves ta splet okoliščin, poleg tega je bila tudi temperatura ugodna (okoli -3°C), je omogočil idealne razmere za spust. Od vrha in vse do avta smučanje po čudovitem puhcu, debeline okoli 20 cm na trdi podlagi.

DSCN3838
Vse se je “prašilo” 🙂

Uživancije je bilo konec v dobri uri in pol. Čas me je vseeno malo presenetil, ampak ker se mi je presneto mudilo nazaj v dolino, se ob to nisem obregnila, ampak sem bila vesela, ker bom lahko resnično vse stišala v ta dan brez prehude časovne stiske. Potem sem razmišljala in ugotavljala kolikokrat se zgodi, da človeka ob preveliki želji po vsem, nevidne sile življenja navadno pri tem »bezljanju« zaustavljajo … Verjetno se razlaga za neljubi dogodek po brzinskem pravljičnem Javorniku, skriva ravno v tem.

Kolegov avto sva pustila v Kalcah. Malo slabo sva pogledala znake ob cesti oziroma jih nisva in posledice so bile rahlo pekoče. Prostor je namenjen parkingu avtobusov (končna postaja na relaciji Kalce – Ljubljana). Ker so bili v času, ko sva midva pustila avto na parkingu, tam tudi drugi avtomobili (verjetno od voznikov avtobusov), se nisva ubadala “Zakaj točno je toliko prostora?”, ampak sva se hitro prepakirala v moj avto in šla novi dogodivščini naproti.

Po prihodu nazaj je bila slika malce drugačna. Avtomobile so zamenjali avtobusi in med njimi en in edini avto in to NAJIN! Groza. Okoli busov in ujetega avta, sva hodila kot mačka okoli vrele kaše in se zamišljeno oziroma v stilu »A je to!« praskala po glavi.

SAMSUNG
Ujeta med busi, ampak že v AKCIJI!

Edino, kar je bilo možno narediti, sva naredila in se po par deset minutnem kidanju (sama sreča za lopato in dobro, da pride prav predvsem takrat, ko ni plazov!) in merjenju čez palec, uspela! Šlo je za mišjo dlakco! Dobesedno. Če bi imel avto malo širšo ritko, bi nama preostalo naslednje:

a) kidanje snega do ceste (malo verjetno, da bi šlo, ker bi avto zaradi reliefa terena verjetno nasedel) ali

b) počakati do naslednjega dne, da se voznik busa (LPP-590) prigunca do svoje “pisarne” in blagovoli prestaviti svoje vozilo! KRETEN!

DSCN3845
Če si dober, si pač dober … 🙂

Nauk zgodbe: Če se ti mudi, raje malo postoj, se nasmehni in pusti, da čas naredi stvari po svoje 😉

Vikend malih :)

Petek 22. in sobota 23. marec

Po petkovem Snežniku je bilo težko pričakovati, da bo uspelo soboti preseči vse presežke katere je ponudila turna “odprava” proti vrhu Velikega Snežnika (1796 m). Z eno besedo ČUDOVITO! Vse, resnično vse je bilo čudovito, razen tega, da mi ni uspelo priti na vrh zaradi “šajbe”, ki je bila verjetno posledica mešanice snega in dežja v preteklih dneh. Smučala sem iz Malega Snežnika (1694 m) v grapo po snegu, ki je bil ravno dovolj južen, da je omogočil naval veselja in prešernega nasmeška na obrazu 🙂 Po prihodu v grapo Pod Grčovcem pa še enkrat kože na smučke in horuk na Lom (1484 m). Od tam pa še samo navzdol, skorjada samo navzdol, do avta, ki je že nestrpno čakal, da se tudi on požene nazaj v dolino.

Mali in veliki pujs ... ups, Snežnik ;)
Mali in veliki pujs … ups … Snežnik 😉

Sobotno jutro je bilo v osrednji Sloveniji oblačno. Ena od idej je bila ponoviti turco na Snežnik, tokrat iz Leskove doline, a zaradi slabe napovedi (nizka oblačnost in z njo povezana megla, ki se pojavi v obdobjih pred fronto in vase rada ovije Snežnik), smo se s pomočjo ALADIN-a odločili za ajdovski konec – Mali Golak (1495 m). Mali Golak (na zemljevidih je prišlo do napake in piše Veliki Golak), je zanimivo 15 m višji od Velikega Golaka. Tamali je najvišji vrh gorovja Golaki in Trnovskega gozda. Na vrhu je čistina in ruševje. Če imaš srečo in je veliko snega, je ruševje prekrito in smučati je mogoče iz samega vrha. Letošnja zima pričara ne malo takšnih srečnih trenutkov 🙂

Ne duha, ne sluha o ruševju ... (vrh Malega Golaka s pogledom na Veliki Golak)
Ne duha, ne sluha o ruševju … (vrh Malega Golaka s pogledom na Veliki Golak)

Odločitev za Golak se je izkazala za dobro. Kljub relativno visokim temperaturam (cca. 2 °C), je bila podlaga trda in hoja mimo Iztokove koče (1260 m) vse do vrha, prav “otročje” enostavna 🙂 Smučarija pa fenomenalna! V prvem delu je bilo malo bolj trdo, v srednjem pa je bila podlaga vse do ceste ravno prav “odpuščena”, da robniki niso preveč peli in pri tem strašno trpeli.

DSCN3819
Vjuganje med drevesi s podlago za pasjo rito na hrbtu 🙂

Še en lep vikend turnega smučanja, ki se letos noče in noče zaključiti. Vremenoslovci ponovno napovedujejo sneženje do nižin … Zapadlo naj bi ga od 10 do 30 cm! Juhuhu. Spet bomo imeli dela in to skorajda pred hišnim pragom, čeprav smo že skoraj v aprilu in tik pred veliko nočjo. Hja, človek pač ne mora nič proti mogočnim silam narave. Preostane edino to, da se prepusti radostim, ki jih narava ponudi in uživa skupaj z njo 😉

Še ena skupinska
Še ena skupinska za konec

Bella, bella

” Kam?

Nekam je treba, ampak kam?

Iztok, mogoče veš ti za kakšno destinacijo, ki je po “mojih” merilih?

Seveda 🙂 ”

Sobota 16. marec

Štart: nad vasjo Ukev – Ugovizza (Osteria di Camoscio) (1194 m by Polar) – izhodišče vzeto iz knjige Slovenija – Turnosmučarski vodnik od Igorja Jenčiča.

Cilj: Lepi Vršič – Cima Bella (1911 m)

Dobro, da je bilo hladno (avto je rekel, da je 1°C) in pozen štart iz izhodišča tako ni bil problem. Ja, pot do Trbiža je pač dolga … Čudovito vreme na čudovitem hribčku s prečudovitim pogledom na vse strani neba 🙂 S čudovito spremljevalno ekipo, seveda. Edina slaba stran vseh teh superlativov je, da težko ostane skrita očem ostalih. No, ampak tako pač je, če je vse samo čudovito. Dobra stran poznega odhoda je bila ta, da, ko smo me lezle gor so vsi, ampak dobesedno vsi, šli dol 🙂 Na račun vse te horde smučarjev je bila klančina spusta podobna terenu, ki ga je imel v obdelavi en malo vinjen ratrakist. Verjetno bi bil rezultat podoben, četudi bi bil odhod zgodnejši, kajti petek je bil prav tako lep (tudi mrzel) in verjetno se je poleg Iztoka še kdo drug odpravil na vrh Belle.

Kamnita hiška na poti proti vrhu

Malo čez gozd, malo čez travnik, mimo kamnite hiške, tam desno po poti in potem čez pašnik vse do vrha. Z orientacijo ni bilo problema, ker bi verjetno zaradi razritosti vseh predhodnikov, tudi slep našel pot do vrha. Vetra skoraj nič. Sneg puhcat in vse se je zdelo kot iz sanj.  Spust po zaužitem sendviču na vrhu, je bil v prvem delu malo kotaljujoč. Hja, prisojna stran je pač prisojna stran in četudi je bilo hladno, sonce v marcu dobiva na moči in puhec se je odločil malo ojužiti. Moje znanje žal ni preneslo tega udarca in sem zgrmela.  Padec je bil predvsem moker in dovolj velik razlog, da sem opustila misel na spust do konca, ker se mi v resnici ni dalo za slabih 10 metrov strmine, ponovno natikati pse na smuči. Razlog za izgovor vedno pride v pravem trenutku 😉

Pogled z vrha Cime Belle (1911 m)
Pogled z vrha Cime Belle (1911 m)

Potem pa v iskanju najboljšega trenutka za zavoj vse do avta. S krpljami je šlo v resnici na določenih mestih celo hitreje in bolje kot s smučmi. No, vsaj malo veselja, če že smučk ni 🙂

Kaj smuči, krplje..to je izbira prava :)
Kaj smuči, krplje..to je izbira prava 🙂

Monte Coco – Kovk (1943 m) smo pustile za drugič. Če bo fjst padalo in bodo potem fajn nizke temperature, morda »pade« še v prihajajočem tednu. Nikoli se ne ve 😉

Monte Coco - Kovk (1943 m)
Monte Coco – Kovk (1943 m)

Včasih je enostavno lepo priti domov …

Obetalo se je slabo vreme (to pomeni odjuga in dež) in nikakor, ampak res nikakor, nisem morala dopustit, da v moji prvi turno smučarski sezoni ne bi »zlezla« tudi na lepotičko nad Gornjim Gradom – Lepenatko!

Kljub temu, da je bil za mano naporen vikend, sem se odločila, da moram pred sredinim dežjem, obkljukati misijo Lepenatka in odsmučati po njeni zapeljivi strmini.

Torek 5. marec

Štart: pri kmetiji Knebovšek (nad dolino reke Kanolščice) (783 m by Polar) – izhodišče vzeto iz knjige Turni smuki Andraža Poljanca.

Cilj: Lepenatka (1425 m)

Vreme prečudovito. Malo pretoplo, ampak to je bil znak, da bo na prisojni strani Lepenatke južen sneg. Juhuhu. Cesta do izhodišča bila ledena, ampak na srečo dobro posuta, ker v obvezni zimski opremi še vedno ne držim verig. Opomnik: Obvezen nakup pred naslednjo zimo!

Od izhodišča naprej pa …poezija 🙂 Prvi del poti po gozdni cesti, kjer je bil trd (predelan) sneg, ki je omogočil ležerno drsenje smuči do Ugoviških jam pod Ugoviškim vrhom (1079 m) in od jase, kjer je krmišče po južnem snegu, vse do vrha po špuri predhodnika. Pred vrhom začelo pihati ko pr norcih, ampak to je za Lepenatko nekaj čisto običajnega; tako pravijo domačini. Opomnik 2: Blizu imej trak za naglavo in pomožnosti jakno, ki se da zapreti in te fajn zaščiti pred vetrom, kar je več kot priporočljivo, saj si zaradi strmine pred vrhom do konca pregret in premočen.

Pogled na Menino planino s planoto Dobrovlje v ozadju

Zara je imela manjšo fatamorgano in je borderja zamenjala za medveda. No, to da ga je zamenjala za medveda sem dodala jaz, ampak zamenjava je moral biti resnično nekaj groznega, ker je dobre pol ure zganjala pravo cirkovško predstavo z lajanjem, norenjem in gledanjem v stilu “mene bo kap!” Ko sva  z »medvedom« spregovorila par besed, se je umirila, saj je spoznala, da je bila njena predstava nekoliko zmotna. Domačin z bordom je bil prijeten dečko, ki mi je dal nekaj pametnih napotkov in smučarija je bila na njegov račun nekoliko daljša in še slajša 🙂

Medved :)
“Medved”, ki lomasti proti vrhu

Prvo sem imela idejo, da bi se še spustila do bivaka na Kalu (1285 m), ampak sem se zaradi skorjastega snega (ta del hriba je bil osojen) obrnila in zdrvela po južnem maslu, ups, snegu, do lovske koče, kjer sem v zavetju pojedla sendvič, no sva ga, si za pot do jase pri Ugoviških jamah na smuči nadela kože in potem žing žang vse do avta! To je bila tura, ki mi bo zagotovo še dolgo ostala v (pre)lepem spominu! 🙂

Moj "podpis" po prelepem južnem snegcu
Moj “podpis” po prelepem južnem snegcu

Cerkniško idrijska naveza

Bil je vikend kot iz pravljice; vsaj kar se vremena tiče, če že ne razpoloženja. Kljub čudnemu sobotnemu stanju v glavi, sem se odločila, da pogledam kako izgleda Slivnica iz smučarske perspektive.

Sobota 2. marec

Štart: pred Cerknico levo in potem od odcepa za Brezje, nato malo naprej do odcepa gozdne ceste ostro desno pustiš avto in potem horuk v hrib (668 m by Polar) – izhodišč vzeto iz knjige Turni smuki od Andraža Poljanca.

Cilj: Slivnica (1114 m )

Kratke opis iz moje beležke pove v Slivnici več kot dovolj …

” Vreme bilo fantastično! Smuka za “en drek”; razen v zgornjem delu, ker so urejali progo za nedeljski smuk .. tam je šlo kot za stavo …žik, žik, žik … 🙂 Sneg skorjast. Blek. Slivnica takrat ko je puhec ali pa tok mraz, da te skorja drži … Lepa turca, smuka blek …”

Pogled z vrha Slivnice (1114 m) na hribe v meglici

Nedelja 3. marec

Štart:  Potok blizu Davče (833 m by Polar) – izhodišče vzeto iz arhiva na straneh http://www.turni-klub-gora.si

Cilj: Blegoš (1562 m)

Začetek v grapi. No, že s parkiranjem avtomobila so se začele sitnosti. Zaradi vremena, ki ni bilo več tako zelo zimsko (drugače čudovito toplo sončno vreme, brez oblačka), da bi obetalo ugodne razmere za smuko nižje od 1500 m, je bilo za parkiranje vse fraj, ampak ker ni bilo nikjer nikogar sploh nisva vedeli kje pustit avto. En tečen stric je potem z muko in težavo povedal, da ga pa lahko kar tamle ob cesti pustiva, kar tudi navadno počnejo turni smučarji. Ker sva bili že tako in tako pozni in se nama ni dalo iskati boljše alternative, sva upoštevali nasvet in ga pustili »kar tam«.  Čez gozd navzgor in potem sva namesto v levo po markirani poti, zavili desno pod Kovk in se na vrhu travnika preusmerili na pot, ki pride s Črnega vrha proti Blegošu. Sneg je bil na mestih, kjer je bila lega izpostavljena soncu, južen, drugje skorjast in nič kaj prijazen. Za navzgor OK, za navzdol pa … s tem sem se ubadala, ko sem poskušala v enem kosu priti do avta. Pri tem sem spoznala, kaj pomeni uležan in ne uležan sneg ter zakaj je boljše iti višje oziroma iskati severne lege, kjer se velikokrat zgodi, da je sneg predvsem v gozdu, še vedno puhast … Tukaj na Blegošu je bil večinoma ne uležan skorjast sneg, ki je bil vse prej kot prijazen do mene, ampak to pač spada v razdelek izkušnje.

Na travniku pod Kovkom

Proti vrhu, no na poti do koče se je zgrinjalo nedeljskih izletnikov, ki so se odločili, da bodo nedeljsko juhco zaužili v hribih. K… gleda take planine, kjer se da na vsak kucl priti z avtom, četudi je najmanj pol metra snega naokoli. Predvsem sta me pa ujezila dva teleta na smučkah, ki sta se po poti, kjer je bila množica ljudi, spuščala kot da sta sama. Madonca, ljudje. Se res ne zavedate, da se je potrebno včasih malo prilagoditi. Če pač ne gre po gozdu navzdol med drevesi, ni potrebno namesto objemanja dreves, objemati nič hudega sluteče navzgor hodeče osebke, ki bi želeli na cilj priti v vsaj dveh kosih, če že ne enem! Eh, sem si rekla in šla dalje. Do vrha z malo večjo težavo, ker je bil sneg zbit in posledično drseč, razen čisto pod vrhom, kjer je bil južen in se mi je že smejalo, saj je obetal takšno fino smučkanje vsaj par 10 metrov.

Na vrhu par slikc in potem juhu po južnem snegu, nato rodeo style do koče in nato umirjen spust do travnika pod Kovkom, kjer me je po parih zavojih po južnem snegu, kmalu zaustavila skorja in namesto lahkotnega vjuganja, sam se moral poslužiti prečenja iz enega konca hriba na drugega in tako vse do gozdne poti, kjer sem imela priložnost utrditi znanje desnega in levega bočnega drsenja. Hja, smuka ni šla med priljubljene, ampak če ne drugega sem bila na vrhu Blegoša in to prvič!

Moja spremljevalna ekipa sta bili ena človeška in ena pasja dušca. Za peške je zimska turca na Belgoš, kar naporna, ker je bilo predvsem pri vrhu malo bolj drseče in bi bilo dobro imeti dezreze. Teh še ni, so pa novi pohodni čevlji ) Kužika pa ..uživa, samo da je zunaj, da dobi na vrhu kaj za pod zob. Vsekakor pa je dan popoln, kadar na poti spozna kakšnega novega pasjega prijatelja 🙂

Blegoš (1562 m) slikan iz koče na Blegošu (1391 m)

Suma vikenda: Dva nova hribčka, ki sta mi dala “vetra”, kar se tiče smučarije … Na srečo se je kmalu zgodila Lepenatka, ki je iz ust sprala grenak priokus ne uležanega, skorjastega snega ….

V meglo zaviti, s snegom pokriti :)

In sem začela … Resno. Z vso vnemo sem se “vrgla” v nabiranje turno smučarskega znanja. Za uvajanje oziroma za vstop v novo športno zimsko panogo sem si izbrala eno od bolj snežnih zim v zadnjem desetletju. Temu se reče ženski šesti čut 🙂

Po dveh zaporednih rentanjih turnih smuči, sem ugotovila, da je bolje čim prej kupiti svoje, ker bom drugače do konca te zime, z rentanjem zapravila najmanj za en lasten komplet turnih smuči. Akcija se je začela! Nadebudno prebiranje mnenj, iskanje najugodnejših kombinacij, ideje prekaljenih turnih mačkov in potem…ko sem že vse izbrala, zavrtela številko Igluja na Viču (na srečo, mojo, se ni nihče javil), da bi naredila rezervacijo izbranih stvari, kliknem na oglase Gore in ljudje in glej ga zlomka … pred mano se prikaže točno to, kar želim, malo rabljeno, ampak za polovično ceno kot sem bila pripravljena dati v Igluju za novo! Ponovno se je izkazalo, da vse pride v pravem trenutku in ravno takrat, ko stvari dozorijo 🙂 »Fenomenalno«, si rečem in hitro pokličem gospo, ki se je odločila za prodajo super ohranjenega kompleta po res ugodni ceni. Še taisti dan ob 18.00 uri so bile smučke z vezmi in kožami v avtu, in vsa nasmejana sem drvela v novo dogodivščino … Juhuhuhu!

moje prve smučke :)
moje prve smučke 🙂

Prva malo resnejša turca je padla v soboto (16.2.). Pred tem sem morala na vsak način opremo čim prej preizkusiti. Zapuščeno smučišče Ulovka pri Zaplani je za takšne preizkuse več kot priročno. Je blizu doma, lahko dostopno, vzpon ravno pravšen in super za nabiranje kondicije ter spust takšen, da ga iščeš, a težko najdeš 🙂 Oprema se je izkazala za super investicijo … lahka, enostavna za manevriranje in na srečo smučke niso nove, ker mi je pri srcu veliko lažje, ko zaslišim kakšen čuden zvok … navadno kot »hrsk«.

Sobota 16.2.

štart: vas Lohača (680 m)

cilj: Lipovec (1005 m), Petričev hrib – Oblenk (937 m)

Ura je bila že veliko, a odločila sem se, da me to ne bo odvrnilo od prvotnega plana. Začeli sva v Lohači, nadaljevali po gozdni cesti proti vrhu in potem malo pred sedlom…veter, megla … kot sodni dan! Vrh Lipovca je bil zavit v meglo. Pobočje (poleti pašnik) po zahodni strani spihano, skoraj brez snega, ampak zimska lepota, ki se je vsake toliko prikazala iz oblakov megle, je iz mene prepodila vso skepso in sem šla…  Splačalo se je! Smuka je bila fantastična in sneg zaradi nižjih temperatur veliko boljši kot iz pobočja sosednega hribčka – Petričevega hriba (Oblenk po domače). Tudi ta vrh je bil zavit v meglo, ampak kaj kmalu se je razkadila in sneg je postal težak kot strela. Ker sem sledila kolegovim sledem, sem kmalu prišla v grmičast predel, kjer sem zelo težko s svojim znanjem vijuganja z dobrim metrom in pol dolgimi smučkami, zvozila vse prepreke, ki jih je pripravila nizka podrast in grmičevje v spodnjem delu, kjer se pašnik malo pred vasjo, prevesi v gozd.

Po dobrih dveh urah huje, smučanja, praskanja po glavi v smislu “Kaj pa zdj?”, sem bila nazaj pri avtu. Z nasmeškom sem se obrnila nazaj k svojemu prvemu podvigu, ki se je začel poleg megle počasi zavijati tudi v večerni mrak  in si zamrmrala … » To je življenje!«.

proti vrhu Lipovca (1005 m)
proti vrhu Lipovca (1005 m)

DSCN9718
pogled na vas Strmco

malo pod vrhom Oblenka (937 m); moja (desna) in kolegova (leva) špura
malo pod vrhom Oblenka (937 m); moja (desna) in kolegova (leva) špura in po njej dirka Zara 🙂

Nedelja 17.2.

štart : vas Lome (830 m)

cilj: Javornik nad Črnim Vrhom (1240 m)

vmesna postaja: Pirnatova koča (1156 m)

» Hitro bomo nazaj. Urca gor, pol urce dol, še pol urce vožnej in to je to … max dve ure in pol, več nikakor ne.«

»OK. Super. Gremo, ne ? Kaj še sploh čakamo!«

Vsega skupaj štiri človeške in ena pasja duša. Dve duši s krpljami, dve s smučkami, ena na tačkah 🙂 Oblačno, ampak lepo. Zima takšna kot mora biti. Na vrhu smučišča z dvosedo (dela nič, razen spodaj eno sidro) pa seveda … megla in veter! Po rahlo mukotrpnem kroženju okoli Pirnatove koče naletimo na dva turna smučarja, ki nas končno napotita v pravo smer in po dobre pol ure vrtenja v krogu, pridemo na toplo. Vsi, tudi kužika. Koča je bila res pravi otoček prijetnosti s kaminom in dobrim vzdušjem ter fajn hrano. Kar nekako težko se je bilo vrniti nazaj v zimo, ki je nepenjala svoje mišice in se vsake toliko zagnala v okna koče … Smučkarja sva se podala na vrh, krpljarki in tačke pa drito v dolino. Dovolj je bilo zanje 🙂  Na vrhu sva pri stolpu srečala še tri nadebudne »drvarje«, ki so z big futkami tudi mene prepričali, da “… tale gozd pod stolpom naravnost dol pa res ni gosto posejan z drevjem in grmovjem …” Hja, mogoče zanje res ne, zame je bilo pa vse prej kot »lušno«. Malo sem objemala drevesa, malo štamfala in preklinjala korenine in potem vsa premočena, končno prišla do gozdne ceste … Eh, včasih se pač na sankaš. Verjamem, da ni zadnjič 🙂 Zadnjih nekaj zavoju na robu smučišča, ki je smučišče, ampak žal nedelujoče, je odtehtalo zvijanje med vejami in vsa nasmejana sem prišla do avta, kjer so me čakale vse duše projekta »Javornik«.

Dve uri pa pol ne bom komentirala 😀 No, pa saj ni važno … četudi bi jih bilo deset, bi se splačalo! Hvala vsem za še en nepozaben zimsko turni izlet 😉

krpljarke :)
krpljarki 🙂

Pirnatova koča (1156 m)
Pirnatova koča (1156 m)

na vrhu Javornika (1240 m)
na vrhu Javornika (1240 m)