OD LUČ DO “MOJE” URŠKE

Hja, pa je “padla”! 🙂 Pot, namreč 🙂 Uff, bila je dolga, ampak se je splačalo. Res se je! Še en kamenček v mozaik zgodbe, “manj je, enostavno, več”. 😉 Stlačile sva jo v vikend paket (15.-16-september), s spanjem pri Fiki in vmesnimi obroki med kočami/domovi na Loki, Travniku, Smrekovcu, Slemenu in Uršlji gori. Seveda so bili v nahrbtniku tudi super domači sendviči in nekaj malega energetskih ploščic (nekaj novega na tržišču … Organic food bar  …. fino!).

Pot se ja začela s super vremenom v Lučah, kjer sva se žal morali posloviti od Zare, ker “psi pa ja niso za v kočo”. 😦  No, ampak je bila v dobrih rokah moje mami tako, da ji ni bilo hudo. Po strmem vzponu iz Luč, naju je na Loki pričakal mrzel severni veter, ki je bil še dodatno “podkrepljen” s snežnim priokusom iz zasneženih vrhov. Po topli goveji juhci na Loki, sva krenili čez Planino Javorje, Planino Vodol, gozdnega rezervata Bela peč, vse do koče na Travniku (1548 m).

Na Koči na Travniku naju je sprejela toplota iz “šporheta” na kateri se je poleg finega golaža (tako je rekel fant, ki je bil na isti poti kot midve, samo malo hitreje se je premikal kot midve), kuhal fin topel čaj in fajn kava, ki je dvignila rahlo padajoč pritisk v moji glavi. Od lepega vremena, ki se je napovedovalo v dolini, ni ostalo skorajda nič. Spremljati so naju začeli težki oblaki in hladen veter. Bogatejši za nov nasvet, da je dobro v Nepal nesti vsaj suho salamo, če že ne savinjskega želodca – ker da je hrana “švoh”-sva se napoti naprej proti Komnu (1648 m) in na vrhu se je v daljavi, med oblaki v vsej svoji lepoti pokazal končni cilj – Uršlja gora (1699 m)! Izza vrhov smrek pa je končno pokukal tudi cilj prvega dne – Smrekovec (1577 m), mimo katerega sva šli na poti iz Komna do Doma na Smrekovcu (1375 m), kjer sva se zaviti v spalke  zaspali kmalu po tem, ko sva popili kakšen liter fikinega čaja, “štamperl” borovničk in en lonc zelenjavne enolončnice, ki se je po hladnem, drugem delu dneva, več kot prilegla.

Naslednje jutro (nedelja) sva še vedno lahkih in hitrih nog zakorakali v nov dan, kjer so naju z mize pred domom, pozdravile koze. Pot do Doma na Slemenu (1096 m) sva ob pozdravljanju presenečenih gobarjev, premagali zelo hitro in že sva se greli ob toplem, a nič kaj finem čaju, ki ga je čemerno postregla oskrbnica doma. Na Slemenu sta se nama pridružili mami in Zara, kar je pomenilo, da smo se lahko del poti “prešvercali”. Avto smo pustile malo pred Kotnikovim vrhom (1220 m) in se napotile proti vrhu “koroške  lepotice”.

Pot na Urško je bila kot vedno, prijetna in za piko na i, je bilo vzdušje v koči proti vsem pričakovanjem – prijetno, sproščeno, “fletno, al” bi rekli Korošci…. pa še fin jabolčni štrudelj imajo! 🙂

Pot v dolino je minila kot bi mignil in že smo bile prijetno utrujene, polne novih vtisov, misli in občutkov v avtu pripravljen na nov podvig…Dragotovo musako!

Rezime: Prehojena trasa med kočo na Loki pod Raduho in kočo na Uršlji gori je delček Slovenske planinske poti, ki se prične v Mariboru in konča v Ankaranu. V dveh dneh sva prehodili malo manj kot 50 km.

1. dan sva naredili cca. 24 km, od tega je bilo vzpona slabih 1800 m.

2. dan je bilo prehojenih cca. 22 km, od tega je bilo vzpona okoli 1300 m.

ROŠKA POT ČEZ KOČEVSKI ROG

Letošnja bera surfarskih izletov je še bolj boga kot sem si mislila, da bo, ampak ker ne glede na to kje človek pohajkuje, čuti veter v laseh, niti ni tako zelo pomembno ali je na vodi ali na trdnih tleh … Bolj slaba tolažba, ampak boljše kot nič 😉

Začelo se je s pohodi v Trenti, pred tem s pobegom na idrijski Javornik, vzponom na Menino Planino, nadaljevalo s prijetnim pohajkovanjem po Kočevskem Rogu (8.-9. september)… Vse to zato, ker je potrebno v oktobru pririniti na neko čudno višino tam nekje v Nepalu. Zagotovo bo o tem napisano več, ko mi uspe priti nazaj na naših dobrih, domačih 400 m nadmorske. Včasih človek potrebuje kakšno brco, da se ponovno spomni kaj dejanska svoboda je in kako malo je potrebno, da se človek počuti svobodnega…potrebuješ nekaj malega hrane, vodo v nahrbtniku v katerem se skriva še kakšna manj ali bolj pomembno stvar in greš … Občutek je zanimiv in dejansko predstavlja več kot zgolj premikanje leve in desne noge nekam v neskončnost…  Saj ne, da do teh pobegov po gozdovih nisem vandrala okoli, ampak dejansko se mi je zdelo izredno dolgočasno, da bi človek cel dan samo hodil in hodil in hodil… hmmm; če sem iskrena se mi je zdelo, da je to za “pol, ko si starejši”, zdaj v rosnejših letih pa more itak vedno na polno “žgat”! Ja, včasih  mora, ampak celodnevne tura na katerih narediš toliko in še več kilometrov, prespiš v koči, domu ali pa kar tako pod milim nebom, človeku odprejo vrata v en čisto drug svet. Svet, kjer je sam svoj gospodar in kjer ni težav z vročino v avtu, gnečo na plaži ali na vodi, tečnimi turisti, nestrpnimi ljudmi, ki ne prenašajo psov..ker to pa ja ni za pse! “Gospodična, dostop v morje je rezerviran za ljudi, psi so ja za na ketno!” in podobnimi “poduhovljenimi” izjavami naših vrlih sotrpinov.  V glavnem…en kup tečnobe in enostavno ne veš več ali je problem v tebi ali v svetu, ki te obdaja in potem….. Nič. Hodiš, hodiš, hodiš…dlje časa, ko hodiš manj je tečnih ljudi, bolj si sproščen in lahkoten… Svet okoli tebe postane nasmejan, postane topel in sproščen. Vse je tako presneto preprosto in enostavno. Vprašaš se ali je to trik ali je samo res, da je manj, enostavno, več?

Pot skozi Kočevski Rog nas je vodila po Roški pešpoti. Kaj vse smo videli, dopišem, ko najdem “plonk cegelc” 😉

PS: Iztok, hvala za slikce!